Akcija s takšnim sloganom, ki nas poziva k bolj premišljeni uporabi nagrobnih sveč, stopa v peto leto. Njen pobudnik in izvajalec je Komunala Laško, pravzaprav njen direktor Tomaž Novak, po produkcijski plati pa kratki ozaveščevalni filmčki, ki vsako leto akcijo spremljajo, nastajajo v produkciji TV Krpan. In kakšna je filozofija te akcije?
Človekova prvinska potreba je bila biti blizu ognja, ogenj nas pogreje, nam daje občutek varnosti v najbolj nevarnih okoliščinah, v bližini ognja nas ni strah.
Slovenci veljamo za nesamozavesten narod (če izvzamemo mlajše generacije), za precej negotove, ljudi, ki neradi izražamo svoje mnenje. Tisti, ki pa ga že, veljajo za nastopače, ki se »ven mečejo«; svoj občutek varnosti zato iščemo v bližini ognja in (nezavedno) v preteklosti, torej med tistimi, ki jih ni več. Med tistimi, ki so nam z vzgojo privzgojili naše vzorce obnašanja, naš pogled na svet. Vez med umrlimi in nami je prižgana sveča. Najbolj tipična in najcenejša je tista v plastiki.
S personifikacijo (poosebljanjem) sveče želimo pri gledalcu zbuditi zanimanje, da pomisli, kaj za vraga mu besedilo sporoča, mu dati rahel šok, da pomisli, zakaj mi zdaj to pripovedujejo, in še: ali to res zadeva tudi mene? Ko pogleda in premisli, sklene, da bo letos res prižgal kakšno svečko manj.
V dosedanjih filmih na temo odpadnih sveč smo skušali glavno junakinjo, v plastiko oblečeno nagrobno svečo, prikazati kot negativno junakinjo v maniri filmov noar iz petdesetih let prejšnjega stoletja, vsakič na svoj način, vsakič smo poskušali tej svečki ali njeni uporabi dati alternativo: prvič z drobnim cvetom, drugič s preprosto svečko in pripovedjo o dedku, tretjič s poudarjenimi vezmi med starejšimi in mlajšimi generacijami, nato spet s cvetom in svečko, ki ni oblečena v plastiko, nato spet s preprostim šopkom cvetja, četrtič z opozorilom, da so svečke naša skrb tudi, ko jih odvržemo med odpadno plastiko.
Na hitro gledano ni opaznih rezultatov, ni manjših kupov plastike, toda če podatke povežemo, je drugače. Količina odpadnih sveč se je v zadnjih letih (v slovenskem prostoru) precej zmanjšala, hkrati pa so se cene sveč v zadnjih letih znižale, kar pomeni, da se kljub nižji ceni količina sveč zmanjšuje, čeprav bi bilo pričakovati, da bi bilo obratno in to kaže, da gredo stvari v pravo smer. Predvsem pa se o svečah ljudje pogovarjajo in mediji vsako leto bolj poudarjeno svarijo, naj bo uporaba sveč ob dnevu mrtvih bolj preudarna.
Čaka nas še veliko izzivov, predvsem dati gledalcu verodostojen odgovor na vprašanje, zakaj bi ravno on, ki skrbi za okolje, ki producira res malo odpadkov, moral imeti slabo vest zavoljo sveč, ko pa vsak dan vidi, kako nemarno se obnašajo vsi okrog njega? Zakaj torej on? Odgovor je na dlani, ker je zgled drugim, ker je takemu, ki razume, lahko dopovedati. Ta bo znal svoje ravnanje razložiti tudi drugim kot edino pametno alternativo, če hočemo rešiti planet. V desetih, dvajsetih letih bo količina porabljenih sveč manjša in nobena sramota ne bo, če bo vez med tistim, ki stoji ob grobu in onimi, ki ležijo v njem, le en droben plamenček, tudi ob dnevu mrtvih.
Če bo tako, bo cilj akcije dosežen.
Boža Herek
